Kinološko društvo Duplica

Agility:

Agility - O agility...

16.02.2010

Agility - harmonija na štirih tačkah

Agility je športna kinološka disciplina, ki se je leta 1978 rodila v Angliji, in se hitro razširila po Evropi in Ameriki. Že ime pove, da temelji na gibčnosti in spretnosti psa, zelo pomembno pa je tudi zaupanje, medsebojna povezanost in usklajenost vodnika in psa. To je razgiban in sproščen šport, ki je namenjen predvsem zabavi in igri, zato ni čudno, da je postal ena najbolj priljubljenih kinoloških disciplin na svetu, število privržencev pa še narašča.

Konec osemdesetih let se je agility pojavil tudi v Sloveniji; začetki so bili še negotovi in improvizirani, kmalu pa so se tako treningi kot tekmovanja odvijala na profesionalni ravni. Slovenska reprezentanca se je že od samega začetka udeleževala evropskega in kasneje svetovnega prvenstva v agilityju. Leta 1998 je Slovenija gostila svetovno prvenstvo, imamo tudi dva dvakratna svetovna prvaka: Silvijo Trkman s pirenejsko ovčarko La (po pravilniku FCI) in Vinka Oštarijaša z Galo (na ne tako prestižnih, pa vseeno enako pomembnih prvenstvih, kjer lahko tekmujejo tudi psi mešanci).

Agility predstavlja zabavo in rekreacijo za oba – psa in vodnika. Vodnik mora namreč svojega kužka voditi preko ovir s čim manj napakami in čimhitreje.To odobehudeležencev zahteva veliko spretnosti, zbranosti in pozornosti, nudi pa jima tudi veliko razgibavanja in priložnosti za medsebojno usklajevanje. Ne gre samo za to, da psa pošljemo čez oviro, ampak da z njim postanemo tim.

Učenje agilitya je lahko zabavno, včasih pa tudi naporno. Posebno za kužke, ki jim to predstavlja tudi miselni izziv, saj si morajo zapomniti, kaj ovire predstavljajo, kako jih pravilno izdelati in biti pozorni na vodnika in njegove zahteve… Po treningu so običajno utrujeni, a tudi zadovoljni.

Psi vadijo brez vrvice, zato mora biti vodnik bolj zanimiv kot ostalapasja druščina. Celoten potek učenja takotemelji izključno na pozitivni motivaciji, kar pomeni, da kuža za vsako oviro, ki jo izdela, dobi nagrado vobliki igre ali priboljška. Pri agilityju ni nobeneprisile; vsi kosmatinci se veselijo treningov in z veseljem skačejo čez ovire, slalomirajo in raziskujejo tunele. Pes in vodnik se na začetku učita premagovati posamezne ovire, ko to obvladata, začneta vaditi kombinacije dveh, treh ovir, nato pa se število ovir počasi povečuje, dokler ne izdelujeta že celotnih parkurjev.

Psi lahko začnejo z vadbo pri katerikoli starosti, le vaje morajo biti prilagojene fizičnemu razvoju posameznega psa. Z resno vadbo naj bi začeli po enem letu starosti, večje in težje pasme pa še kasneje, seveda pa morajo biti psi aktivni že ves čas prej. Tekmovati lahko začnejo pri 15 mesecih. Za ljudi starostne omejitve ni. Od otrok do upokojencev, vsi se enakovredno udejstvujejo.

Agility lahko ostane zgolj na nivoju rekreacije in kvalitetnejšega preživljanja prostega časa. Ambicioznejši »pesjanarji« pa si kmalu zaželijo udeležiti se kakšne tekme in svoje veščine preveriti v konkurenci. Poleg 4fun tekem, ki jih v manjšem obsegu organizirajo posamezni klubi, te pri nas potekajo v okviru državnega prvenstva in nekaj pokalnih prvenstev.

Tekmovanje poteka v treh težavnostnih nivojih in dveh razredih (dveh tekih): agilityu in jumpingu, v vsakem pa so psi razdeljeni v tri kategorije glede na višino: small (plečna višina manjša od 35 cm), medium (višina od 35 do 42 cm) in large (višna 43 cm in več). Plečno višino izmeri sodnik na prvi tekmi in se zabeleži v vodnikovo delovno knjižico.

Stezo (parkur) postavi sodnik iz niza ovir, zaporedje in kombinacija določa težavnost in hitrost. Na stezi ni dovoljena vadba, pred tekmo si jo lahko vodnik (brez psa) v za to določenem času ogleda in skuša čim bolje zapomniti. Ko je na vrsti za tek, pride s psom na štartno črto, mu sname povodec in …akcija!!!